Četrtek, 21. May 2009 - 11:59 - Alma Selimović

Knjige, v katerih so zbrani miti in legende, so pogosto pospravljene v oddelke za otroško in mladinsko književnost ali pa v zgodovinske razdelke knjižnic in knjigarn. Skoraj krivično, če pomislimo, da jih to zvede na raven pozabljenih pravljic, ki so samo še dekor ali brezskrbno tavanje po zgodovinski domišljijski zakladnici ljudi. Vendar s tem delamo tem zgodbam krivico, miti in legende so namreč žive zgodbe, žive »logike«, ki še vedno krojijo naše doživljanje samih sebe in dogodkov, ki se nam dogajajo ali jih ustvarjamo. Martin Krpan je lahko pravljica za otroke, lahko pa je pozitiven zgled podjetniškega mišljenja, človek, ki je kljub trdi monarhiji prepoznal svojo tržno nišo in se ni uklonil.

Prav tako miti in legende niso mrtve črke na papirju ali ostanki zgodovine, so žive tvorbe, ki se jih spominjamo, jih uporabljamo in še več – neprestano ustvarjamo nove. Ravno ta živost in vpletenost v vsakdanjo retoriko in misli je najzanimivejša in najbolj intrigantna. Kolikokrat se sploh ne zavedamo, da s svojimi besedami in dejanji potrjujemo ali ustvarjamo sodobno mitologijo ali ustvarjamo legende. Prepoznati mit, ko govorimo o vilah, nastanku sveta, usodah grških bogov, je enostavno, prepoznati, da gre za mitologijo, ko se pogovarjamo o tem, kako so Slovenci pošteni, Francozi dobri ljubimci ali pa ko se vrednostno opredeljujemo do narodov in drugih skupin ljudi, pa je že težje. Velikonja piše, da »mitološkega dojemanja stvarnosti ni zamenjalo znanstveno, objektivno, transparentno, preverljivo, golo razumsko. Ravno nasprotno, ob racionalnem pojmovanju … je stalno prisoten tudi njemu naroben, subverziven, mitološki, verovanjski tok …«. Včasih je lepo vedeti, da našega razmišljanja ne usmerjajo samo racionalni razmisleki, ampak imajo naše misli odprta vrata za vdor mitskega, pravljičnega in domišljijskega, tudi arhetipskega in prihajajočega iz davnine. Poseben čar in zadoščenje ima trenutek, ko slečemo vsakdanjost in samoumevnost s svežim pogledom na stvari.

Osvetliti slovensko mitologijo za nazaj je lahko tvegano početje, hitro lahko zaidemo v labirint samopodob, ki so jih krojile različne zgodovinske konstelacije sobivanja Slovencev z drugimi in tudi med seboj. Slovenska mitologija ni zgodba velikih zavojevanj, triumfov in zmag, izriše se bolj zgodba malih uspehov, osebnih prebojev in preživetja navkljub vsemu. Vendar bi bila to lahko tudi past, prepričati se v majhnost in domačijskost: vsekakor najdemo tudi zgodbe, ki so spreminjale svet: kot na primer Argonavti, ki so prečkali slovensko ozemlje, o ribi Faroniki, ki nosi ves svet, o osvoboditelju kralju Matjažu in legende o Martinu Krpanu, ki je celotno monarhijo rešil pred pretečo nevarnostjo in zvito tihotapil sol. Tudi zgodba slovenske poti do samostojne države se že mitizira, vedno bolj bledijo zgodovinska dejstva in na plan prihajajo stoletne želje, moč ljudi in vera v boljši jutri. Slovenska mitologija nosi v sebi element trdoživosti, planinskih cvetic, ki poženejo v lepe in bujne cvetove tudi iz kamna in tudi zgodbe, ki so ustrojile svet, ki ga poznamo danes.

Letošnji Majski ples Združenja Manager bo posvečen mitom in legendam slovenskega managementa; prav tistim ljudem in dogodkom, ki so še razmeroma sveži in so stvar naših generacij in ne davno pretekle zgodovine. Ljudem, ki so znali prebiti meje prepričanj o tem, kaj se da in kaj ne, ljudem, ki so verjeli, da je Slovenija izvrstno izhodišče in ljudem, ki so znali v sodelavcih prepoznati prav tiste lastnosti, ki jih miti izpostavljajo kot pozitivne. Upamo, da bomo iz tega, kar vemo različni ljudje in med ljudmi, ki jih Združenje Manager združuje, znali prepoznati pozitivne zglede, ponarodela vedenja, izjemne ljudi; jih predstaviti in osvetliti v novi luči ter s tem slovenskemu managementu dati tako zgodovinski spomin, mitologijo, legende in vero v svetlo prihodnost.

Najpomembneje, mit ima tudi mobilizacijsko moč: prepričanje, da nekaj zmoremo ali da smo dobri, je lahko odločilen dejavnik in lahko premika gore in skale (če se izrazimo v maniri še enega mitskega lika: Petra Klepca). Cassirer pravi: »Zgodovina ne določa mitologije naroda, ampak obratno, mitologija določa njegovo zgodovino.« in zato je morda čas, da začnemo s prepoznavanjem legendarnih managerjev in mitskih uspehov in tako še naprej pišemo zgodbe uspeha, ki bodo tako močno prerasle meje verjetnega in mogočega, da bodo za prihodnje generacije živele le še kot legende. Naj se stota obletnica Združenja Manager začne z besedami: »Stojimo na ramenih velikanov pred nami, napajamo se iz legendarnih dosežkov …«.